Categories
Nekategorizirano

Ieoh Ming Pei

O arhitektu

Ieoh Ming Pei (26. april 1917 – 16. maj 2019) je bil kitajsko-ameriški arhitekt, rojen v Guangzhou-ju. Odraščal je v Hongkongu in Šanghaju. Od zgodnje mladosti je Pei črpal inspiracijo iz vrtnih vil v Suzhou-ju, tradicionalnem letovišču kitajskega učenjaško-gosposkega razreda, h katerem je pripadal. Leta 1935 se je preselil v Združene Države in pričel s študijem na šoli za arhitekturo, Univerze v Pensilvaniji, vendar se je kmalu po tem prestavil na Tehnološki inštitut Massachusettsa.

Ker ni bil zadovoljen s tem, da so obe šoli dajale poudarek »beaux-art« arhitekturi, je v prostem času preučeval dela novih arhitektov, še posebej Le Corbusier-ja. Po diplomiranju, se je pridružil Harvardski podiplomski šoli za oblikovanje (Harvard Graduate School of Design) in se spoprijateljil z arhitekti Bauhausa, Walterjem Gropiusom in Marcelom Breuerjem.
Leta 1948 se je zaposlil pri New Yorškem nepremičninskem velikanu Williamu Zeckendorfu, kjer je delal sedem let, pred vzpostavitvijo lastnega, neodvisnega podjetja, I. M. Pei & Associates, kjer je delal vse do upokojitve leta 1990. Še po tem pa je deloval kot arhitekturni svetovalec v firmi svojih sinov »Pei Partnership Architects«.

Pei je prvič pridobil na prepoznavnosti z ustvarjenjem laboratorija Mesa v Državnem centru za podnebne raziskave v Koloradu (oblikovanem leta 1961 in končanem v letu 1967). Zaradi novo-doseženega slovesa, je bil izbran za glavnega arhitekta knjižnice Johna F. Kennedyja v Massachusettsu.

Nadaljeval je z oblikovanjem glavne upravne stavbe Dallasa in vzhodnega objekta Narodne galerije umetnosti v ZDA. Na Kitajsko se je prvič vrnil šele leta 1975. Tam je oblikoval hotel pri parku Xiangshan in oblikoval zgradbo Bank of China tower v Hongkongu.

Leta 1980 je bil Pei center kontroverze z oblikovanjem steklene piramide pred muzejem Louvre v Parizu. Kasneje je oblikoval tudi Simfonični center Mortona H. Meyersona v Dallasu, Muzeja islamske umetnosti v Katarju in Muzej moderne umetnosti Velikega Vojvode Jeana v Luxembourgu.
Pei je dosegel vrsto priznanj na področju arhitekture; med drugimi zlato medaljo AIA leta 1979, prvi Praemium Imperiale za arhitekturo v 1989 in nagrado za življenjsko delo Narodnega muzeja za oblikovanje leta 2003. Leta 1983 je prejel tudi Pritzkerjevo priznanje.

Delo

Pejev prvi objekt je bil postavljen leta 1949. Šlo je za dvonadstropno poslovno zgradbo v Atlanti. Njegova uporaba marmorja je prejela pohvale s strani žurnala Architectural Forum. Na začetku njegove kariere, so Peievi dizajni odmevali delo Miesa van der Rohe-a, v katerih najdemo idejo »bog je v detajlu«.

Kmalu je imel Pei toliko projektov, da so se mu pri delu pridružili še bivši sodelavci iz Harvardove Podiplomske šole za oblikovanje GSD; med drugim Henry N. Cobb in Ulrich Franzen. Začeli so z delom na vrsti projektov, kot sta nakupovalni center Roosevelt Field na Long Islandu in prenova poslopij biroja Webb and Knapp, kjer so bili zaposleni.

Slika 1: Poslopje zgradbe v Atlanti

Kasneje, pri delu na Mile High Centru v Denverju, je Peiu uspelo doseči pojmovanje arhitekture kot del širše urbane geografije. »naučil sem se o postopku razvijanja« je dejal kasneje, »in o mestu kot o živem organizmu.« Ti nauki, je trdi, so postali nujni za njegove nadaljnje projekte.
Leta 1955, je Peieva skupina naredila korak v smeri neodvisnosti od firme Webb and Knapp, z ustanovitvijo nove firme, I. M. Pei & Associates. (Ime se je kasneje spremenilo v I. M. Pei & Partners.) Čeprav so pridobili svobodo dela z drugimi podjetji, pa so večinoma še naprej poslovali predvsem z Zeckendorfom.

Nova firma je izstopala od drugih zaradi njihove uporabe detajlno dovršenih arhitekturnih modelov. Pridobili so naročilo za projektiranje v Kips Bayu, na vzhodni strani Manhattna. Tu je Pei postavil Kips Bay Towers; dve visoki stanovanjski stolpnici, znani predvsem po okenskih nišah. Pei se je izgradnji projekta posvetil v celoti. Med drugim je namreč tudi sam pregledoval vreče cementa, in skrbel za konsistentnost njegove barve.

Slika 2: Kips Bay Plaza

V nadaljevanju se je posvetil projektu Society Hill, v središču Filadelfije, kjer je oblikoval Society Hill Towers; tri kubistične stanovanjske bloke, postavljene v okolico, bazirano na stilu 18. stoletja. Zavoljo omilitve prehoda med obema stiloma, je projekt obdal s prostranimi zelenimi površinami.

Čeprav so bili ti projekti sprva zadovoljivi, pa je imel Pei željo po tem, da bi si ustvaril lastno, neodvisno ime. Leta 1959 je sprejel projekt s strani MIT-ja, za oblikovanje objekta za program zemeljskih ved, The Green Building. Pri tem je tako kot prej, nadaljeval s kubističnim stilom Kips Baya in Society Hilla. Ob istem času, pa je oblikoval tudi Luce Memorial Chapel v Tajvanu. Ta zgradba se je kot prva močno oddaljila od mrežastih kubističnih struktur Pejevih prejšnjih projektov.

Slika 3: Luce Memorial Chapel v Tajvanu

Izziv koordiniranja vseh teh projektov, pa je od Peja terjalo določeno »ustvarjalno žrtev«. Znašel se je v situaciji, kjer je bil odgovoren tako za pridobivanje novih projektov, kot tudi za nadzor poteka le teh. Kot posledica tega, se je počutil oddaljenega od dejanskega ustvarjalnega dela. Pejevo nezadovoljstvo je dobilo vrh, ko je Zeckendorfovo podjetje zašlo v finančne težave.

Kmalu za tem, sta se obe firmi dokončno razšli. Čeprav je bilo to zaradi Pejevega prijateljstva z Zeckendorfom težko, pa ne gre zanikati, da je imela ta odločitev dobre posledice za njegovo umetniško napredovanje.
Pei se je vrnil k bolj neposrednemu projektiranju, ko je leta 1961 k njemu pristopil Walter Orr Roberts, z naročilom za oblikovanje novega Mesa laboratorija za Državni center za podnebne raziskave v Koloradu. Ta projekt se je močno razlikoval od Pejevega prejšnjega urbanega dela.
Pri konceptualizaciji projekta, se je Pei odločil oddaljitve od Bauhausa. Veliko časa je preživel z raziskavo prostora, kjer naj bi se objekt nahajal. Izkustvo je primerjal z budističnim poslušanjem tišine, ki se ga je naučil od matere, in ga opisal kot nekakšno versko izkustvo. Inspiracijo je črpal tudi iz gradenj starih Pueblovcev, hoteč, da nove zgradbe bivajo v harmoniji z naravnim okoljem. V ta namen, je poskrbel tudi za proces obdelave kamna, s katerim je barvo objektov približal barvi bližnjih gora. Posvetil se je tudi postavitvi objektov v odnosu do bližnjega mesta, in do njega speljal cesto, ki je dolga, vijugasta in indirektna.

Končni projekt je sestavljala razmaknjena serija blizu drug ob drugem ležečih poslopij, združenih z nižjimi objekti in z dvema podzemnima etažama. Kompleks jemlje elemente kubizma, medtem ko so pešpoti zasnovane tako, da omogočajo in celo podpirajo verjetnost spontanih srečanj med kolegi raziskovalci.

Uspeh tega projekta je Peju prinesel novo pozornost s strani oblikovne skupnosti. Pridobil je delo na projektih za S. I. Newhouse School of Public Communications pri Univerzi Syracuse, Muzej umetnosti Everson v New Yorku, in Sundrome terminal mednarodnega letališča John F. Kennedyja v New Yorku.

Eden Izmed Pejevih najbolj znanih projektov je Predsedniška knjižnica in muzej Johna F. Kennedyja.

Slika 4: Knjižnica predsednika Kennedyja

V tem času je Pei začel tudi s projektiranjem nove upravne zgradbe za mesto Dallas.

Njegov pristop k delu le te, je sledil enakim korakom kot prejšnji; ogledal si je okolje in na podlagi tega razmišljal o umestitvi objekta. Več dni se je srečeval s prebivalci Dallasa in bil navdušen nad njihovim meščanskim ponosom. Odkril je, da v Dallasu nebotičniki poslovnega okraja vladajo nad obzorjem mesta. Temu primerno je hotel ustvariti zgradbo, ki lahko »gleda v oči« visokim nebotičnikom in predstavlja pomembnost javnega sektorja. Govoril je o vzpostavitvi »javno-privatnega dialoga s poslovnimi nebotičniki«.

Ustvaril je zgradbo, ki je značilna po tem, da je na vrhu precej širša kot pri dnu. Obrnjena piramida je rezultat prostorskih potreb mestne uprave. Fasada se namreč nagiba pod kotom 34ih stopinj, kar nudi zaščito pred močnim Teksaškim soncem. Pred zgradbo se razprostira plaza. Notranjost zgradbe je ogromna in prostrana. Okna na stropu nad sedmim nadstropjem prostor napolnjujejo s svetlobo.

Trije cilindrični stebri, ki dajejo vizualno podporo zgradbi, so posledica županovega komentarja o »zgoraj pretežki zgradbi«. V njih se nahajajo stopnišča in zgradbi ne dajejo fizične podpore.
Pri izbiri barve betona, je Pei sledil tonom okoliške zemlje.

Slika 5: Upravna zgradba v Dallasu

Medtem ko sta Pei in Musho koordinirala projekt v Dallasu, pa je njun družbenik Henry Cobb sprejel vodstvo nad projektom v Bostonu. Šlo je za izgradnjo nebotičnika Hancock Tower, ki je bil ob izgradnji leta 1976 najvišja stavba na območju Nove Anglije. Zaradi želje po minimaliziranju vizualnega vpliva, so zgradbo obleki z velikimi, težkimi steklenimi ploščami. Cobbov namen je bil zgradbo postaviti v prostor kot ozadje, ki služi predvsem dajanju kontrasta starejšim stavbam okoli nje.
Težave z izvedbo projekta so bile vidne skoraj takoj. Med močnim vetrom, je kar nekaj steklenih plošč počilo. Druge so se celo ločile z mesta vgradnje in padla k tlom.

Sledila je veriga pravnih obtožb med naročnikom, arhitekti in dobavitelji steklenih plošč. Čeprav je med vsemi vpletenimi prišlo do dogovora na sodišču, pa je za Pejevo podjetje ta projekt postal breme, o katerem Pei ni želel govoriti še leta po njegovi zaključitvi. Kasneje je nanašajoč na projekt rekel: »To, da smo šli skozi to preizkušnjo, nas je utrdilo. Pomagalo nam je, da smo se združili kot partnerji; nismo obupali drug nad drugim«.

Kmalu za tem je Pei začel z delom, ki mu je bilo prineslo največjo prepoznavnost – prenovo Louvra v Parizu.

Bistvo novega dizajna ni vsebovalo zgolj renovacije dvorišča Cour Napoleon, temveč tudi transformacijo interierjev. Pei je predlagal centralni vhod, podoben lobiju v zgradbi National Gallery East Building. To naj bi vsa tri glavna krila med seboj povezalo s središčnim prostorom.
Pod tem bi bil kompleks nadaljnjih podzemnih etaž, namenjenih raziskovalnemu delu, shrambi in vzdrževanju. V sredini dvorišča je postavil stekleno-kovinsko piramido. Zrcalil jo je s preobrnjeno piramido zahodno od Louvra. To naj bi podzemni kompleks razsvetljevalo s sončno svetlobo. Deloma so bili ti dizajni namenjeni kot poklon geometrični arhitekturi francoskega pokrajinskega arhitekta Andreja Le Notre.

Čeprav je bil projekt s strani publike sprva zelo slabo sprejet, pa je Peju uspelo pridobiti podporo pomembnih kulturnikov, med drugimi dirigenta Pierrea Bouleza in Claude Pompidou, vdove nekdanjega francoskega predsednika Georgesa Pompidoua. To je do neke mere oblažilo javno ogorčenje nad projektom.

Prenovljeni Cour Napoleon je postal odprt za javnost 14. oktobra 1988, piramidni vhod pa naslednjega marca. Do odprtja je se javna opozicija do zgradbe močno omilila. V časopisu »Le Quotidien de Paris« so zapisali »Močno strah vzbujajoča piramida je sedaj postala ljubka«.

Slika 6: Steklena piramida pred Louvrom v Parizu

Stil in metoda

Pejev stil bi lahko opisali kot močno modernističen, s pomembnimi kubističnimi temami. Znan je bil po kombiniranju tradicionalnih arhitekturnih načel s progresivnimi dizajni, ki so temeljili na enostavnih geometričnih vzorcih. Krogi, kvadrati in trikotniki so bili pogosti elementi njegovega dela, tako pri tlorisu kot narisu. En kritik je o Peju zapisal: »Peja je primerno opisati kot nekoga, ki klasično izkustvo oblike kombinira s sodobnim obvladovanjem metodike«.
Pei sam je zavračal enostavne dihotomije arhitekturnih trendov. Trdil je: »govor o modernizmu proti post-modernizmu je nepomemben. To je obstransko. Individualna stavba, stil v katerem bo oblikovana iz izgrajena, to ni tako pomembno. Kar je zares pomembno je skupnost. Kako [stavba] vpliva na življenje?«

Slika 7: I. M. Pei

Viri

I. M. Pei. 2021. Wikipedia. 08.04.2021; 12:52.
Dostopno na spletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/I._M._Pei

Dallas City Hall. 2021. Wikipedia 08.04.2021; 16:13.
Dostopno na spletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/Dallas_City_Hall

Slikovni viri

Keizers. 2013. 131 Ponce de Leon Ave., Atlanta – I. M. Pei building. [Slika .jpg] [Citirano 10.5.2021; 13:22] Dostopno na spletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/File:131_Ponce_de_Leon_Ave.,_Atlanta_-_I.M._Pei_building.JPG

Beyond My Ken. 2010. Kips Bay Plaza North Building. [Slika .jpg] [Citirano 10.5.2021; 13:23]
Dostopno na spletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/Kips_Bay_Towers#/media/File:Kips_Bay_Plaza_North_Building.jpg

Xiquinhosilva. 2017. Luce Memorial Chapel 2017. [Slika .jpg] [Citirano 10.5.2021; 13:25]
Dostopno naspletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/Luce_Memorial_Chapel#/media/File:Luce_Memorial_Chapel_2017.jpg
Fcb981. 2007. The John F. Kennedy Library in Boston, MA. [Slika .jpg] [Citirano 10.5.2021; 13:27]
Dostopno na spletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/File:JFK_library_Stitch_Crop.jpg

Kent Wang. 2007. Dallas City Hall. [Slika .jpg] [Citirano 10.5.2021; 13:28]
Dostopno na spletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/I._M._Pei#/media/File:DallasCityHallB.jpg

Benh LIEU SONG. 2010. Courtyard of the Museum of Louvre, and its pyramid. [Slika .jpg]
[Citirano 10.5.2021; 13:30] Dostopno na spletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/File:Louvre_Museum_Wikimedia_Commons.jpg
Public Domain. 2006. I. M. Pei. [Slika .jpg] [Citirano 10.5.2021; 13:36]
Dostopno na spletnem naslovu:
https://en.wikipedia.org/wiki/I._M._Pei#/media/File:I.M._Pei_(June_2006).jpg

1 reply on “Ieoh Ming Pei”

Dodaj odgovor za WordPress komentator Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja